Kostanjevica na Krki

Čeprav bližnja okolica Kostanjevice slovi po bogatih arheoloških najdbah, ki dokazujejo obstoj poselitve od najstarejših obdobij prazgodovine do antike, segata nastanek in razcvet mesta na otoku šele v obdobje srednjega veka. Nastanek naselbine je tesno povezan s koroško dinastijo Spanheimov, ki so na začetku 12. stoletja pridobili obsežna ozemlja ob spodnjem toku reke Krke, na meji med nemško državo in ogrskim kraljestvom, in zgradili za obrambo svojih posestev, verjetno na lokaciji Stari Grad v Podbočju, trdnjavo Kostanjevica. Prvotno nemško ime "Landestrost" - zaupanje, vera, pogum dežele - govori, da je zavzemala Kostanjevica s kovnico denarja in novoustanovljenim samostanom v neposredni bližini pomemben politični, gospodarski in verski položaj v okviru teritorija Spanheimov. Velik pomen je imela tudi istoimenska naselbina, ki se na novcih iz časa okoli leta 1215 navaja kot mesto, čeprav so mestne pravice v listinah prvič razvidne leta 1252. Ob koncu srednjega veka, ko je mesto že izgubljalo pomen, se je zanj uveljavilo novo nemško ime "Landstrass", slovensko ime Kostanjevice pa prvič zasledimo leta 1615.

Kostanjevica je gospodarsko cvetela tudi po izumrtju Spanheimov leta 1279, ko so trdnjavo in mesto z gradom kot sedežem uprave imeli v lasti ali zastavi Habsburžani kot deželni knezi, grofje Goriško-Tirolski, Ortenburžani in Celjski. Vendar pa je že v 15. stoletju mesto pričelo stagnirati zaradi razvoja nekaterih drugih trgov in mest ob Krki, zlasti Novega mesta. Stanje so poslabšali še turški vpadi, v 16. in 17. stoletju pa napadi žumberških Uskokov, naravne nesreče, zlasti požari, poplave in bolezni. Ponovno rast mesta beležimo v drugi polovici 18. stoletja, vendar pa razvoj ni dolgo trajal. Ukinitev samostana leta 1785 je deloma prizadela tudi mesto, saj je bila cerkvena ustanova velik gospodarski gigant, ki je nudil zaslužek marsikaterim meščanom. Tako pa se je morala večina meščanov preživljati pretežno s kmetovanjem, ki pa je Kostanjevici na začetku 20. stoletja prineslo tudi določen razcvet, saj je mesto postalo priljubljen cilj kolesarjev in turistov, ki so se naužili dobre hrane in pijače. Bogate kulinarične in turistične ponudbe pa seveda v Kostanjevici tudi danes ne manjka.

Sprehod po mestu

Osnovna urbanistična ureditev z dvema vzporednima ulicama, današnjo Ulico talcev in Oražnovo ulico, imenovani tudi Veliki plac in Mali plac, verjetno ni srednjeveškega porekla. Glavna dostopa v mesto sta bila tako kot danes preko dveh mostov na južni in severni strani. Tedaj dvižna mostova sta varovala mostna stolpa, porušena po letu 1797, in sta bila poleg mestnega gradu, porušenega najkasneje v 16. stoletju, edini obrambe zmožni zgradbi. Kostanjevica je bila vseskozi edino mesto na Slovenskem, ki ni bilo obdano z obzidjem in se je glede svoje obrambe moralo zanašati le na lego na otoku. Leta 1639 je sicer italijanski arhitekt Pieroni na tedaj nekoliko širši severni polovici otoka načrtoval obsežno trdnjavo, vendar zaradi pomanjkanja denarja projekt ni bil uresničen. Kljub temu se je mesto tedaj navzven ponašalo s številnimi cerkvenimi in profanimi stavbami, od katerih so ohranjene župnijska cerkev sv. Jakoba na severni in cerkev sv. Miklavža na južni strani, dvorec in nekdanji mestni rotovž (Kambičev trg 5) nasproti Miklavževe cerkve. Le arhivsko pa so izpričani: grad zahodno od župnijske cerkve, špital in špitalska cerkev sv. Martina ob južnem vhodu v mesto, kapela sv. Neže in kostnica sv. Mihaela vzhodno od cerkve.

Najstarejšo ohranjeno stavbo v mestu predstavlja župnijska cerkev sv. Jakoba, ki je nastala kot lastniška cerkev grofov Spanheimskih in je bila še pred letom 1220, ko se prvič posredno listinsko omenja, povzdignjena v župnijsko. Ko je koroški vojvoda Bernard Spanheimski leta 1249 izdal drugo ustanovno listino za cistercijanski samostan, je med drugim samostanu podelil tudi kostanjeviško župnijo, kar sprva pravno ni bilo priznano. Kljub temu so verjetno kostanjeviški menihi že od sredine 13. stoletja dalje skrbeli za cerkev. Njim ali pa vojvodi Bernardu gre zasluga, da so se kmalu po izdaji listine lotili gradnje nove cerkve, delo pa so izvedli graditelji kostanjeviškega samostana, ki so k nam prišli z ogrskih gradbišč. Nova cerkev je obsegala še ohranjeno ladjo in kvadratni oltarni prostor, ki sta bila zgrajena okoli sredine 13. stoletja, v času zaključnih del na samostanski cerkvi. Če odštejemo slikarski okras, je cerkev prvo veliko predelavo doživela ob koncu 14. stoletja, ko so podrli prvotni oltarni prostor in sezidali ravno zaključeni prezbiterij in zvonik s spolžastim stopniščem na severni strani. V 17. in 18. stoletju so sledile najobsežnejše prezidave. Na južni strani so prizidali zakristijo, zaradi potresa med letoma 1753 in 1757 predelali obok prezbiterija, na severni strani ladje prizidali kapelo sv. Antona Puščavnika, ladjo pa obokali. Ko so po sredini 18. stoletja nadzidali še zvonik, je cerkev dobila današnji obseg. Zaključek del verjetno označuje nov zvon iz leta 1792, delo znanega livarja Janeza Jakoba Samasse iz Ljubljane.

Zunanjščino cerkve danes odlikujeta predvsem zahodni in južni portal izrazitih romanskih oblik, vendar bogati brstični kapiteli že napovedujejo zmagoslavni pohod gotike. Od nekdanjega slikarskega okrasa zunanjščine je danes na svojem mestu ohranjena le poslikava lunete južnega portala, kjer vidimo trpečega Kristusa z Marijo in Janezom Evangelistom, delo nekega potujočega furlanskega oziroma goriškega slikarja z začetka 15. stoletja. Notranjščina cerkve se danes poleg ostankov prvotnega kamnoseško okrašenega slavoloka odlikuje zlasti po oltarni opremi. Glavni novobaročni oltar iz leta 1854 krasijo podoba sv. Jakoba ter levo in desno prostostoječa kipa sv. Petra in Pavla. V atiki je nameščen relief Sv. trojice. Bolj zanimiva sta v štukmarmorju izvedena stranska oltarja, ki izvirata iz kostanjeviške samostanske cerkve. Severni je posvečen sv. Antonu Padovanskemu. Poleg bogate oltarne menze iz črnega intarziranega marmorja in oltarnega nastavka ga krasijo osrednja slika sv. Antona, delo slikarja Valentina Metzingerja iz sredine 18. stoletja, in celopostavna kipa sv. Roka in sv. Notburge. Južni enako oblikovan oltar je posvečen sv. Frančišku Ksaveriju. Slika umirajočega svetnika je zopet delo Valentina Metzingerja. Desno stoji sv. Katarina, levo pa neznani svetnik. V stranski kapeli stoji oltar sv. Antona Puščavnika iz 17. stoletja. Na levi stoji sv. Bernard, na desni sv. Frančišek Asiški, v atiki pa je nameščena Sv. trojica. Poleg so nameščene še nekatere svetniške podobe (sv. Štefan, sv. Katarina Sienska).

Blizu južnega vhoda v mesto stoji cerkev sv. Miklavža, v virih prvič omenjena leta 1581. Sprva je sodila pod bližnji mestni špital, po njegovi ukinitvi pa spada med kostanjeviške podružnice. Prezbiterij, mogoče tudi ladja, sta bila zgrajena v 17. stoletju, stoletje kasneje pa so prizidali zvonik. Cerkev so opremili tudi z novim poznobaročnim oltarjem, ki pa so ga leta 1931, ko se je poslikave in ureditve cerkve lotil slikar Jože Gorjup, odstranili. Glavni likovni poudarek v notranjščini tako predstavlja gotsko križnorebrasto obokan prezbiterij, okrašen s slikami iz stare in nove zaveze, oltarno menzo pa krasi Križani, prav tako delo Jožeta Gorjupa, ki je avtor tudi dveh slik v ladji. V cerkvi so hranjeni posamezni kipi z nekdanjega oltarja ter fragmenti snetih baročnih fresk s Hodnikove hiše na Slinovcah.

Najpomembnejšo ohranjeno profano stavbo v mestu predstavlja dvorec (Lamutov salon), katerega funkcija in tloris v obliki črke L kažeta na večstoletno stavbno zgodovino. Njegovi zametki segajo v 16. stoletje, ko so opustili stari kostanjeviški grad, ki je nekoč stal zahodno od cerkve. Po velikem požaru je leta 1577, kot pove grb z letnico pod pomolom v južnem delu, tedanji zastavni imetnik kostanjeviškega gospostva Janez pl. Wernegk pričel z gradnjo južnega trakta, ki ga je že leta 1617 poškodoval požar. Zato so kmalu prizidali zahodni trakt z arkadami. Po požaru leta 1663 je bila stavba obnovljena. Leta 1667 jo je kupila kostanjeviška cisterca, ki je v 18. stoletju poskrbela za zidavo vzhodnega trakta in kapele sv. Ane, ki jo še danes krasi leta 1752 posvečen rokokojski oltar z Metzingerjevo oltarno sliko in kipoma sv. Katarine in sv. Barbare. Cisterca je imela dvorec v lasti do ukinitve samostana leta 1785, nato pa ga je leta 1793 kupila mestna občina in v njem uredila novo župnišče in šolo. Leta 1958 so v vzhodnem traktu uredili Lamutov likovni salon.

Od ostalih stavb v mestu velja omeniti hišo dr. Ivana Oražna v južnem, razširjenem delu Malega placa, pred katero stoji Oražnov doprsni kip, delo kiparja Staneta Jarma in arhitekta Borisa Kobeta, in stavbo nekdanjega mestnega rotovža nasproti Miklavževe cerkve, ki jo danes zaznamuje arhitekturna členitev 19. stoletja. Na Oražnovi ulici (št. 24) izstopa še Bertollijeva hiša z zanimivo secesijsko ornamentiko. Izven otoka velja omeniti šolo iz leta 1906, pred katero stoji kip vdove z otrokom, delo Ivana Meštrovića. V neposredni bližini mesta so poleg kloštra oziroma Galerije Božidar Jakac ogleda vredni vsaj še poznobaročna romarska cerkev Matere božje dobrega sveta na Slinovcah in Kostanjeviška jama.